NEPODPISANE UMETNINE NA MOKREM PESKU

NEPODPISANE UMETNINE NA MOKREM PESKU

Ko se morje nenehno poljublja z peščeno obalo …

Po napornem letu: Munchen- Aman- Bangkok se je prilegel počitek v udobnem hotelu in pred spanjem lahka večerja z obilico sadja in hrustljave zelenjave. Najbolj smo se razveselili hladno narezane slastne lubenice, sočnega ananasa in prestižne papaje. Vročina je navalila na nas kot cunami, vlažnost zraka je vse skupaj še bolj začinila z eksotiko. Takoj smo začutili drugačnost klime in okolja, ko smo se vključili v promet, seveda s taksijem, smo občasno pospešeno dihali ob vožnji po levi strani ceste in ob pogledu na različna vozila, ki so prehitevala drug drugega. V Bangkoku smo preživeli le nekaj dni, obiskali zlatega ležečega Budo, zanimiv zoološki vrt in se popeljali po mogočni reki Chao Praya. Velike stolpnice so pomešane med skromne hiške- barake- tem je čas sploh štet in prej kot slej bo Bangkok le izjemno veliko in moderno mesto. Nič nenavadnega ni, če se vam kdo ob srečanju nasmehne in vas povpraša od kod ste in kako dolgo boste ostali v Bangkoku. Tudi na ulicah tako velikega mesta- naj bi centralni del Bangkoka štel okrog 7 000 000 prebivalcev, čeprav neuradni podatki govorijo tudi o 11 000 000. Okolica Bangkoka se nezadržno širi, ljudje iz drugih delov Tajske prihajajo v Bangkok zaradi zaposlitve. Bangkok naj bi pomenil »mesto angelov«, čeprav zelo onesnaženo mesto, ponuja obilico možnosti za zabavo, nakupe, raziskovanja, učenje in podobno.

Po treh dnevih v Bangkoku smo se s spalnikom napotili v južni del Tajske, na otok Koh Lanta in pristali v majhnih hiškah med nasadom banan. Kilometrska peščena plaža je idealno igrišče za majhne otroke in zabavišče za odrasle. Jutranji ali večerni sprehod ob vzhodu ali zahodu sonca je pravo zdravilo za dušo in telo. Veliki morski raki se v tem času pogumno spravljajo na obalo in se po njej sprehajajo, v večernih urah in temni noči smo se srečali z črno belo- veliko pepita- kačo, ki je iz nekega razloga zamenjala morje s sprehodom po peščeni plaži. Vsi smo hodili bosi, najbolj pa v bosanju uživa mali dveletni Nik. Okrog kače, ki se je zvijala na pesku in iskala pot do morja, se je nabralo kar nekaj ljudi in smo jo poslikali. Natakar iz bližnje restavracije nam je zagotovil, da kača ni strupena in jo je s posipavanjem s peskom počasi usmeril nazaj v morje. Mu lahko verjamemo? Ja in ne!

Biti na Tajskem in se izogniti tajski masaži ob morju, bi bil pravi greh. Na preprostih lesenih ležajih so nameščene mehke blazine, se uležeš na eno od njih v majhni leseni hiški z zavesami iz školjk in se prepustiš izurjenim rokam maserja ali maserke. Če misliš, da je tajska masaža eno samo božanje – potem nisi na pravem mestu. Ob masaži začutiš mišice in kosti, masaža se izvaja z celim telesom: nogami, rokami. Telo ti pritiskajo z komolci, posebej na mestih, kjer te navadno bolečina redno obiskuje in potem sledi še nategovanje mišic, obračanje telesnih delov in podobno. Tajska masaža ni za mehkužce, jaz sem ob njej videla vse zvezde sredi belega dne. Nekaj krat sem se hotela zadreti, da me bo bolečina ugonobila – ampak sem rekla sebi- da bom že tem maserjem pokazala, da zdržim te njihove »pritiske«. In mi je uspelo, potem sem pregledovala roke in noge- če so kakšne temne sledi od masaže- pa nisem imela kaj pokazati. Modrice se niso pokazale, le drugo jutro me je bolelo celo telo. Pa sem se vprašala, zakaj to meni treba? Potem sem se po nekaj urah počutila kot na novo rojena, imela sem občutek da je moje telo za polovico lažje. Žal, kile so ostale iste- da bi se njih znebila, bi potrebovala drugačne prijeme. Pa mogoče jutri…

Zvečer je na obali več kot pravljično, restavracije so osvetljene na prav poseben način z raznobarvnimi lampijončki. Veliko fantov in deklet uprizarja igro z ognjem, ki gori na dveh straneh dolge palice, to pa oni spretno obračajo v vse smeri, mečejo v zrak in jo spretno spet primejo in obračajo veliko časa. Na voljo so tudi balončki iz papirja ali blaga z gorilnikom, ki se prižge in spusti v zrak. Balonček kar dolgo lebdi, visoko vzleti in se izgubi v nebeških višavah nad neskončnim morjem. Po izpolnjenem dnevu se zvečer ob siju zvezd udobno namestimo v peščeni vdolbini, prekriti s pisanimi preprogami in obogateni z mehkimi blazinami in majhno mizico. Poslušamo šumenje morja in razposajeno kričanje majhnih otrok ki znajo uživati v topli mehkobi peska. Naročimo sokove iz svežih plodov manga, kokosa ali ananasa in pozabimo na čas, ki se izteka kot pesek v peščeni uri in nas spremlja od rojstva do smrti. Tu, ko se morje nenehno poljublja z peščeno obalo in nevsiljivo dotika neba v neskončnih daljavah- le domišljija zlahka obišče čustva in misli, čas je le iluzija.

Sredi februarja je tudi v teh krajih zimski čas, temperature se gibljejo med 30 do 35 stopinj Celzija. Lahka oblačila, prav takšna tudi hrana in pijača in dojameš da je malo potrebno za srečo. Le družba tebi sorodne duše, drage osebe- da z njo deliš vse to bogastvo, ki ga narava razdaja.

Morje, peščena plaža in za plažo gosta džungla. Vsaki dan morje naplavi neskončno število različnih školjkic in delov koralov na obalo. Školjkice različnih oblik, velikosti in barv čakajo na nove plimne valove, ki se pojavijo pozno zvečer in jih vrnejo morju nazaj. Zjutraj oseka pusti za sabo nove školjke in tako vedno znova morje okrasi plažo v dopoldanskem času. Jutranji čas je zlati čas za sprehod, tekom dneva je možno opazovati prava umetniška dela, ki jih izdelujejo majhni rakci na vlažnem pesku- fangu. Najprej izkopljejo luknjico in okrog nje zlagajo majne kroglice iz fanga, neverjetno pravilnih oblik. Z kroglicami oblikujejo čipkaste ustvaritve, neponovljivih oblik- ki so harmonične in istočasno navidezno sproščeno izoblikovane. Rakci nimajo veliko časa na razpolago, svoje delo lahko začnejo zgodaj zjutraj ko nastopi oseka in se morje povleče z peščenih plaž. Pozno popoldan začne plima in do večera morje naraste v tolikšni meri da zbriše vse umetnine. Tako so te vsaki dan drugačne, vzorci so neponovljivi. Velikokrat sem opazovala te mojstrovine, poskušala sem si jih zapomniti- ampak mislim da mi jih ne bi uspelo narisati po spominu. Tako- čestitam rakcem na njihovi umetniški žilici- le da slišati me ne morejo.

Na drugi strani plaže pa domači pes brez rodovnika stoji v morju in ganljivo opazuje ribe, ki švigajo ob njegovih nogah. Občasno zalaja in jih poskusi uloviti, a njegov trud je zaman. Vztraja kar uro in več in potem zadovoljno odneha, to je verjetno neka njegova vsakodnevna igra.

Počasi se bliža čas za malico- danes bo to papaja in samo papaja- počasi bom nehala z pisanjem. Včeraj sva z Vladom posušila semena papaje, tudi ta naj bi bila zelo zdravilna in se uporabljajo kot začimba. Sicer o papaji preberite na internetu, ta čudežni sadež je tukaj prav slasten ker dozori v naravnem okolju in na naraven način.

 

Antonija Krajnc